FESTIVAL
LGBT FILMA

aktualno urnik katalog o festivalu arhiv EN


INTERVJU

Kdo bo shranil rože? Intervju z režiserjem Cesarejem Furesijem

Kaj vas je navdihnilo, da ste zasnovali in posneli to zgodbo?

Dejansko razumevanje čustvenih razlogov, ki nas spodbudijo k pisanju, se kristalizira šele v poznejših fazah, ki ne zaobjemajo prave resnice. V sebi sem začutil potrebo, da prikažem neko razmerje, in izbral sem zgodbo, ki bi jo lahko posvetil izjemnemu igralcu, ki ga občudujem že od malih nog. Tako nastane spojitev, ki se dopolni in utemeljuje. Film namreč zajema tudi veliko mojega življenja. V njem je zapleten odnos s staršem, ki je bil težaven in obenem ljubezniv. Pa tudi perverzni odnos do moje invalidnosti, zaradi katere se to, kar vidim, ne ujema s tem, kar čutim. In še potreba po soočanju z resničnimi čustvi; poezija, ki jo zaobjema ljubezen, in skupek drugih stvari, ki se mi še niso razjasnile.

img

Zdi se mi, da se zrelost in rahločutnost vaših vzgibov odražata tudi v zgodbi sami. In napisali ste jo s sinom. Kakšna je bila ta izkušnja?

Z Guidom, ki ima 37 let, imava globok in iskren odnos, ki se je med pisanjem scenarija še dodatno okrepil. Giudo je tankočuten in ustvarjalen. Pogosto sva na isti valovni dolžini in večkrat je prišlo do koristnih izmenjav pogledov, vezanih na starost. Pri izpopolnjevanju scenarija nama je pomagala izjemna Paola Mammini (»Popolni tujci«), ki je za vse prava avtoriteta.

Glavna junaka sta legendi italijanskega filma. Kako je bilo delati z njima?

Tako Lando kot Carlo sta vrhunska igralca. Ljubezen, ki sta jo občutila v scenariju, sta z vnemo povrnila. Njiju voditi je bila neverjetna izkušnja. Težav ni bilo malo, saj je včasih tudi spomin nagajal, mislim pa, da mi je uspelo vzbuditi kanček umetniške tekmovalnosti, ki v takih primerih postane izziv, da daš še več od sebe. Bilo je malo denarja in malo časa. Na voljo smo imeli samo tri tedne, prav to pa je bil največji izziv. Vzdušje na snemanju je bilo čudovito. Tudi tehnična ekipa je bila zelo zagreta. V igralski zasedbi je tudi moja rojakinja Caterina Murino, ki je resnično enkratna. Mladi Antonio Careddu je pokazal izjemen dar. Philippe Le Roy je pri svojih 87 letih kot mladenič. Guenda Goria je sveža in očarljiva. Pa še Massimiliano Buzzanca in Eleonora Vallone. Tudi prijatelji iz Algherija so bili enkratni v stranskih vlogah. Vsi so bistveno prispevali k vzdušju. Črpali so od mojstrov in delili znanje.

Dinamika filma zelo nežno zrcali tako starost glavnih likov kot njuno počutje. Po svoje je ganljivo, kako kljub starosti, bolezni in težavam, s katerimi se še spopadata, nikoli ni zaznati tiste značilne utrujenosti od življenja. Nasprotno. Občutiti je samo močno ujemanje in brezpogojno ljubezen. Skoraj kontrast z odnosom med hčerjo in očetom.

Ko ste nekoč pripovedovali o odnosu, ki ste ga sami imeli z očetom, ste izpostavili življenjsko vodilo, ki se zdi samoumevno, vendar se ga redko držimo, in sicer, da ne smemo zapravljati časa, treba je živeti. Vidite v zgodbi protagonistov uresničenje tega izmuzljivega načela?

V zgodbi so posejane malenkosti, izrečene in zamolčane, ki nekako vlečejo poglede gledalk in gledalcev v eno samo smer: ljubezen in čas, ki ga lahko zapravimo ali ga lahko izživimo. Tudi odnos med očetom in hčerjo je sicer poln ljubezni, vendar je drugačna, bolj neposredna in po svoje tudi zapovedana; vsak od njiju jo tudi drugače obvlada. Valeria nam v filmu pove, da bolj ko tajimo neki odnos, bolj ga krepimo. »Vsak ima svoje vrhove,« pravi Claudio, Valerijin pa je tudi najvišji. Ona je tista, ki privoli v spravo, ki je nobena hči na svetu ne bi sprejela. Zato je prav ona edini pretirani element v filmu, vse drugo pa je, ali bi vsaj moralo biti, splošna norma. Če govorimo o Ljubezni.

Carlo Delle Piane je opisal Giulia kot najbolj zrelo in ganljivo vlogo svoje kariere. Kakšen je bil pristop glavnih igralcev? Ste kdaj razpravljali o likih, o njunem ozadju in o tem, kaj je – poleg življenja samega – utrdilo njuno nežno razmerje?

Zgodbo sva napisala prav za Carla, lik je tudi njemu prikrojen, in takoj ga je vzljubil. Pozneje smo se odločili za Landa Buzzanco, v katerem smo našli veliko sestavin, ki smo jih potrebovali. Največji izziv je bil predlagati lik homoseksualca moškemu, čigar velik del kariere so zaznamovale vloge zapeljivih mačov in ženskarjev. Zanimivo pa je, da o homoseksualnosti prav nikoli nismo razpravljali. Nasprotno, Carlo in Lando sta se takoj zaljubila v projekt. Najteže je bilo zbrati denar, saj je bila že predpostavka zelo nenavadna. Režiser na vozičku in trije igralci, stari čez 80 let.

In prav Carlo Delle Piane je bil največje odkritje tega potovanja. Star 82 let, 70 let kariere in 100 filmov za sabo. Na snemanju me je po zajtrku pogosto poklical k sebi, da bi mi povedal kakšno novo zamisel. Razvila se je čudovita ustvarjalna sinergija in nekateri izmed najlepših trenutkov v filmu so nastali po njegovih predlogih.

Film je bil deležen številnih pohval. Razmišljate o novih projektih?

Rad bi posnel še en film s Carlom. Že lep čas ga pripravljam, vendar je težko zaradi nekaterih umetniških odločitev. A izzive imam zelo rad. Poleg tega načrtujem tudi komedijo o manjšem hendikepu, šepavosti. Naslov bo »Hočem mansardo v pritličju«, posnet pa bo po moji knjigi Kakšna sreča! Našel sem parkirno mesto, ki je, priznam, precej avtobiografska.


Luka Pieri


Festival finančno podpira Slovenski filmski center, javna agencija Republike Slovenije.

www.film-center.si

ŠKUC

Društvo ŠKUC, Metelkova 6, Ljubljana
tel./fax 01 430 3530

www.skuc.org

AKTUALNO

URNIK

KATALOG

O FESTIVALU

ARHIV

FACEBOOK

INSTAGRAM