FESTIVAL
LGBT FILMA

aktualno urnik katalog o festivalu arhiv EN


INTERVJU

Intervju z Blerto Zeqiri, režiserko filma Poroka

Kako ste razvijali idejo za film Poroka? In zakaj vas je pritegnila skrivna ljubezenska zgodba dveh moških?

Moja prijateljica je šele po rojstvu drugega otroka spoznala, da je poročena z moškim, ki je gej. Moj drugi dober prijatelj, razmeroma liberalni kosovski gej, je bil pod tako močnim družbenim pritiskom, naj se poroči in si ustvari družino, da je raje zapustil domovino. Ko sem od blizu videla bolečino svojih prijateljev, mi je postalo jasno, da moram posneti film o tej tematiki. Ljubezen, to najlepše in najbolj božansko čustvo, ki ga lahko imamo, je prepovedano zaradi nekakšne družbene »moralne norme«. Enostavno nisem mogla sprejeti tega, da se ta absurdna situacija večini ljudi zdi tako normalna. V bistvu se je vse začelo na podlagi opisanih dveh primerov. Da pa bi predstavili dva para v hiperrealnem pogledu, sva jaz in soscenarist Keka Kreshnik Berisha raziskovala sama sebe in vse ljubezni najinih življenj. Slednjič je proces pisanja spominjal na urejanje najinih lastnih spominov. Zavedela sem se teže svoje odločitve, da na veliko platno postavim ljubezensko zgodbo dveh moških, kajti dotlej se na Kosovu ni razkril niti en gej. Imeli smo sicer nekaj primerov lezbičnih parov. Mislim, da je to posledica pretekle navade, da se je v družini, kjer ni bilo več fantov (navadno zato, ker so vsi umrli zaradi vendete), dekle lahko odločilo, da bo postalo moški in prevzelo vsa moška hišna dela. Te ženske so uživale veliko družbeno spoštovanje, imenovali pa so jih burrnesha (možate ženske). Morale so biti aseksualne, vendar mislim, da ljudje tudi danes lezbijko razumejo kot burrnesho, ki je ŽENSKOST zamenjala za nekaj boljšega: za MOŠKOST. Na Kosovem in v vseh patriarhalnih družbah je biti moški vrednota, ki se ji nihče ne želi odpovedati, zato družba prezira geje, ker meni, da so zavrgli svojo moškost za nekaj manjvrednega, da bi bili ženske, in to je SLABO.

img

Se vaš film predvaja tudi na Kosovem in kakšni so odzivi?

Leta 2012 je revija Kosovo 2.0 izdala tematsko številko o seksualnosti. Ko so jo promovirali, so na dogodek prišle ekstremistične skupine in napadle udeleženke_ce. Imeli so tudi pohod po LGBTQI-organizacijah ter razbijali pisarne in pretepli nekaj aktivistov. Ker smo bili priča tem nasilnim izbruhom nad ljudmi, ki so branili človekove pravice, smo pričakovali najslabše. Zato smo pred mediji skrivali, o čem govori film. Bala sem se, da bi izkušnja družbenega pritiska preveč vplivala na naše delo pri filmu. Med procesom postprodukcije pa smo se začeli pripravljati na najhujše. Vsi smo načrtovali, da bomo po premieri za nekaj mesecev zapustili državo, morda svoje otroke za nekaj časa vzeli iz šole, za vsak primer … A zgodilo se je nekaj čisto neverjetnega: Poroka je bila že po dveh tednih predvajanja najbolj gledan film v kosovskih kinematografih, ki je premagal celo nekatere velike block busterje. In sploh nismo bili deležni nobenih groženj - dobivali smo same pohvale. Še vedno ne moremo verjeti, kaj se je zgodilo.

Je bilo težko zbrati filmsko ekipo za ta film, še posebej za glavna moška lika?

Na neki način ja, a ne zato, ker bi igralci zavračali vloge v filmu, temveč zato, ker je bilo težko izbrati najboljše in najbolj karizmatične ljudi, s katerimi bi imeli skupne poglede na osebne svoboščine in podoben umetniški okus … Tako sem naredila veliko neuradnega castinga, preden sem se odločila, koga povabiti k projektu. Moj zadnji kratki film, za katerega sem dobila nagrado mednarodne žirije na Sundanceu, je bil posnet z improvizacijo, kajti igralke in igralci niso nikoli videli scenarija. Poroko sem hotela narediti na isti način, a nihče nam ne bi dal denarja brez dobrega scenarija. Tako sem glavne tri igralke_ce filma prosila, naj se mi pridružijo v tej avanturi, ko imamo samo sinopsis. S Keko sva napisala osnutek scenarija in potem smo se s tremi igralci umaknili, tam brali scenarij, oblikovali like in v nekaterih prizorih improvizirali. Improvizacije smo posneli s telefoni in posnetke, ki so nam bili všeč, vključili v naslednjo verzijo scenarija. Tako smo delali tri leta, preden smo šli snemat.

Zato je bilo zelo pomembno, da sem modro izbrala igralke_ce, ker sem od njih hotela več - hotela sem, da pri vsem sodelujejo in vzljubila sem vsak trenutek dela z njimi, saj so prispevali ideje, ki jih sama ne bi nikoli imela. Naj rečem vsaj to, da sem jim zelo hvaležna, ker so ostali pri projektu in na njem tako dolgo delali, ne da bi dobili nadomestilo za vse svoje delo.

Kako vidite položaj LGBTIQ-skupnosti na Kosovem? Je nedavni Gay Pride v Prištini znamenje pozitivnih sprememb?

Prvi Pride v Prištini je bil že lani. Veliko politikov in ambasadorjev tujih držav se je udeležilo povorke, incidentov ni bilo. Tudi na drugi paradi pred nekaj tedni ni bilo incidentov. Menim, da naši politiki za zdaj podpirajo skupnost, ker hočejo Kosovo prikazati kot državo, ki zagotavlja človekove pravice. Naš film je finančno podprl Kosovo Film Center, tako da je bil zvečine podprt z davkoplačevalskim denarjem. Film je prav tako izbran za uradnega kandidata za tujejezičnega oskarja. Vse to nam nekaj pove o vzdušju v kosovski politiki, kar se tiče queerovskih vprašanj. Izjemno me veseli, ker vse to pomeni spremembo. Verjamem, da če bo šlo tako naprej, bomo v nekaj letih imeli vsaj nekaj razkritih queerovskih ljudi.

Na katerih večjih festivalih je bil film prikazan? In kakšni so bili odzivi kritike in publike?

Film trenutno potuje po svetu. Ustavil se je na nekaj velikih festivalih: Tallinn Black Nights, Sydney Film Festival, Sarajevo Film festival, Istanbul fFlm festival, Frameline - San Francisco itn. Po premieri v Talinu je k meni prišla starejša ženska in mi s solzami v očeh povedala, da je bil njen oče gej, in da je po ogledu filma prvič razumela, zakaj je zapustil mamo in njo. Rekla je, da mu vse do tega dne ni mogla odpustiti, ker je bila jezna in ni razumela njegove odločitve. Poroka pa ji je pomagala videti drugi zorni kot in razumeti očetovo izbiro. Ta dogodek se mi je za vedno vtisnil, kajti ko sem slišala njen komentar, sem vedela, da sem naredila dober film - film se je namreč dotaknil človeških src, kar je bil tudi moj namen.


Suzana Tratnik


Festival finančno podpira Slovenski filmski center, javna agencija Republike Slovenije.

www.film-center.si

ŠKUC

Društvo ŠKUC, Metelkova 6, Ljubljana
tel./fax 01 430 3530

www.skuc.org

AKTUALNO

URNIK

KATALOG

O FESTIVALU

ARHIV

FACEBOOK

INSTAGRAM