FESTIVAL
LGBT FILMA

aktualno urnik katalog o festivalu arhiv EN


INTERVJU

MARIO – intervju z režiserjem Marcelom Gislerjem

Tudi vaš zadnji celovečerni film Mario prinaša gejevsko ljubezensko zgodbo, vendar se tematsko razlikuje od prejšnjih. Zakaj ste se odločili posneti gejevski športni film?

Drži, tudi v svojih prejšnjih filmih sem pokrival LGBT-teme, ki so bile včasih manj v središču, včasih pa bolj. Starejši ko sem, bolj se mi zdi, da te teme postavljam v družbenopolitični kontekst. Mimogrede, zamisel za film je dobil soavtor scenarija, Thomas Hess, ki je velik privrženec nogometa. Sam pa nisem ravno športni navdušenec.

img

Kako ste dobili ideje in gradivo za to gejevsko zgodbo v nogometu?

Pogovarjal sem se z mnogimi ljudmi: menedžerji nogometnih klubov, igralci, uradniki. Marcus Urban je bil prvi nogometni igralec v Nemčiji, ki je najprej zaključil svojo športno kariero in se šele pozneje razkril kot gej. Od njega sem dobil dragocen nasvet, kako prikazati mentalno stanje mojih glavnih likov. Nogometni klub BSC YB v Bernu mi je odprl vrata, da sem lahko opravil obširno raziskavo, kar mi je pomagalo pri opisovanju nogometnega sveta v zakulisju na avtentičen način. Žal pa ni bilo možnosti, da bi se pogovoril s kakšnim še dejavnim gejevskim nogometašem. Ti se namreč skrivajo in skrivajo jih tudi drugi. To je še vedno ena najbolj čuvanih skrivnosti v profesionalnem nogometu.

Kje ste doslej prikazovali film? Ste dobili kakšne odzive iz »sveta nogometa«?

Film se je predvajal v Švici, Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji, na Poljskem, v ZDA, na Tajvanu in v državah Beneluksa. In seveda na številnih festivalih po vsem svetu. Sprva so bili odzivi nogometnega sveta zelo zadržani. Potem pa so me nekateri profesionalci kontaktirali, zaupno. Zagotovili so mi, da je film realistična podoba današnje situacije in da se gejevski nogometaši lahko prepoznajo v mojem filmu. To je prvi film s to temo in nekateri gejevski nogometaši v njem vidijo nekakšen spomenik, ki njihov položaj obelodanja v očeh javnosti.

Zdelo se mi je, da trenerji niti ne diskriminirajo Maria zato, ker je gej, temveč mu zapovejo, da to skriva in si omisli lažno dekle zaradi javnosti. Ali to drži?

Da, svet nogometa se hoče predstavljati kot odprt in strpen, toda sam šport se še vedno trži s stereotipnimi in heteronormativnimi podobami moškosti. Nihče v profesionalnem nogometu ne bi priznal, da je sam homofobičen, kriv je sistem: navijači, sponzorji, globalni biznis. Strah, da bi gej ogrozil tržno vrednost nogometnega igralca, je zelo močan v tem biznisu. Temu pravim prikrita homofobija.

Letošnjega festivala LGBT-filma se boste udeležili kot gost. Ljubljano ste obiskali že pred leti in predstavili svoj film. Kakšni so bili vaši vtisi o tem mestu?

V Ljubljani sem bil enkrat, in sicer leta 2013, ko sem na vašem festivalu predstavljal film Rosie. Bil mi je zares všeč sam festival s prijetno ekipo in občinstvom, všeč mi je bilo samo mesto in takoj sem pristal, da se vrnem.


Suzana Tratnik


Festival finančno podpira Slovenski filmski center, javna agencija Republike Slovenije.

www.film-center.si

ŠKUC

Društvo ŠKUC, Metelkova 6, Ljubljana
tel./fax 01 430 3530

www.skuc.org

AKTUALNO

URNIK

KATALOG

O FESTIVALU

ARHIV

FACEBOOK

INSTAGRAM